Prevajanje Valvasorja: jezikovni in pravopisni izziv
Valvasor in njegov soavtor Francisci pišeta lep nemški jezik 17. stoletja. Prevesti tak jezik v slovenščino 17. stoletja bi bilo mučno in jalovo početje. V slovenščini bi morali uporabljati besede, ki bi bile sodobnemu bralcu prav tako nerazumljive, kot so sodobnemu Nemcu nerazumljive mnoge nemške besede 17. stoletja, denimo slovensko: rameno ali ramno, kar pomeni zelo, ali pa vsi čiherno, kar pomeni celokupni. Vse to pa bi brez potrebe obremenilo bralca. Kar je bilo nujno in na mestu pri prevajanju Homerja, nikakor ne more veljati za Valvasorja. V homerskem času se niso več uporabljali izrazi, ki jih najdemo v Iliadi in Odiseji; arhaizmi so bili tam zavestno uporabljeni, zato ima tudi slovenski prevajalec pravico in dolžnost, da to stilno sredstvo prenese z uporabo besed kot vdilj itd. Ker pa je Valvasor pisal za svoje sodobnike v njim razumljivem jeziku, mora biti prevod, ki je namenjen našim sodobnikom, pisan z nam razumljivimi besedami, tudi brez vseh starinskih slovničnih oblik. Baročni slog pa ohranjamo z zvestobo rabi številnih pridevnikov, prislovov in členic, pa seveda tudi sinonimov, in sintaktični zgradbi, ki pozna malo odvisnikov.
Brez zgodovinskih slovarjev in starih enciklopedij je marsikatera nemška beseda iz 17. stoletja danes nedojemljiva. Mnoge nemške besede so namreč v tem času svoj pomen bodisi ohranile bodisi bistveno spremenile, nekatere pa so celo povsem odmrle. Nekatere besede imajo celo več pomenov. Denimo: curios pomeni a) skrben, b) radoveden, c) kuriozen, čuden. Beseda Scribent je bila v 17. stoletju slogovno nevtralna, v sodobni nemščini pa je beseda Skribent skrajno ironična. Curiose Scribenten torej pri Valvasorju pomenijo skrbne pisce in ne morda čudaških pisunov. Beseda Gelegenheit na primer nastopa še v starem pomenu lega, a tudi že mestoma v pomenu priložnost - to pa je edini pomen, ki je v današnjem jeziku še ohranjen. Begriff samo tuintam že pomeni pojem tako kot v sodobni nemščini, večinoma pa pomeni obseg. Naj tu naštejemo še nekaj posebej markantnih primerov, ob katerih se bo ustavil vsak, ki bo vzporedno bral original in prevod: auswendig - zunanji, površinski, Beduncken - presoja, strokovno mnenje, erledigen - osvoboditi, gestaltsam - temu primerno, glaubmäßig - prepričljiv, verjeten, hinterstellig - preostal, Ruch - vonj, Scherz - igra, schier - komaj, Spruch - izjava, Vergeltung - plačilo, vergnügen - zadostovati, versucht - izkušen, Vorgeben - trditev, zatrjevanje. Včasih gre preprosto samo za neustaljen pravopis: Dinte namesto Tinte, Igel namesto Blutigel ali Blutegel, torej Egel, pijavka. Še najmanj presenetljivo je, da so poleg običajnih strani neba za »vzhod, zahod, sever in jug« obstajala še imena Aufgang, Niedergang, Mitternacht in Mittag.
Že Adelungov slovar, ki je 100 let mlajši od Valvasorja, ima pri mnogih od teh besed pripombo »zastarelo« (Ruch), ali »pisarniško« (Beduncken), vendar se pomen v njem še najde. Pri Igel ima pripombo, da je bolj prav pisava Egel, razen kadar gre za drugo žival, štirinožca, torej ježa. Nekaj malega pomenov, ki jih v Adelungu ni, obsega še Heinsiusov slovar. Presenetljivo je, da za marsikateri tak izraz najdemo prevod v Cigaletovem slovarju.
Predvsem smo uporabljali naslednje slovarje in enciklopedije:
- Adelung, Grammatisch-kritisches Wörterbuch der hochdeutschen Mundart, 4. knjige, Leipzig 1793, (brez letnice), 1798, 1801
- Heinsius, Vollständiges Wörterbuch der deutschen Sprache, 4. knjige, Wien, 1840
- Samuel Hahnemanns Apothekerlexikon (Samuel Hahnemanns, der Arzneigelahrtheit Doktors und Mitgliedes einiger gelehrten Gesellschaften, Apothekerlexikon, Ersten Theils erste Abtheilung: A-E, Ersten Theils zweite Abtheilung: F-K, Zweiten Theils erste Abtheilung: L-P, Zweiten Theils zweite Abtheilung: Q-Z, Leipzig: Siegfried Lebrecht Crusius, 1793, 1795, 1798, 1799)
- Deutsch-slowenisches Wörterbuch, Ljubljana 1860, katerega tisk in pripravo je plačal knezoškof Anton Alois Wolf, (avtor Cigale)
- Johann Hubners neu vermehrtes und verbessertes reales Staats-Zeitungs und Konversationslexikon, Wien, 1780
- Real-Encyclopädie der gebildeten Stände, Brockhaus, Leipzig, 1820
Veliko narečnih, regionalnih in tudi zastarelih imen rastlin in živali je najti v Franz Dornseiff, Der deutsche Wortschatz nach Sachgruppen, Berlin, 1959
Prevajalci
Nihče ne pride do velike slave brez velikega truda!
Naklonjenemu bralcu prevodov iz latinščine v slovenski izdaji Valvasorjeve Slave
Vsled žalostnega dejstva, da sem kot dober Slovenec v svojih ustih od nekdaj veliko mlel imenitno Slavo vojvodine Kranjske najimenitnejšega literarnega barona iz naših krajev, a sem v resnici le malokrat pokukal vanjo, če pa že, sem se najbolj ustavljal ob pisanih bakrorezih mest, gradov in kloštrov kranjske dežele, sem bil kar malo osupel, ko sem kot prevajalec dobil v obdelavo latinske navedke v prvi knjigi Valvazorjevega umotvora. Bilo jih je namreč precej več, kot bi si človek mislil. Tako mi ne preostane nič drugega, kot da priznam, da mi je dal bogenšperški plemič nemalo vetra.
Skupaj z zvestim sotrudnikom Erazmom Franciscijem sta do besede pripustila skoraj celotno paleto v latinščini pišočih osebkov, od klasikov rimske književnosti iz prve in druge lige, kjer so pesnikom od Vergilija pa tja do Avzonija družbo delali antični polihistorji, do možakarjev, ki so se po latinsko trudili bolj ali manj uspešno modrovati v njunem lastnem času. Tu in tam se je v prvi zvezek Slave prikradel še kak latinski napis z morjem legendarnih kratic.
Kajpak vsebinski pestrosti pritegnjenih navedkov ustreza slogovna. Vrhunci latinske slovstvene tvornosti, ob katerih rodovi zaljubljencev v prastari jezik medlijo že dve tisočletji, se dokaj brez reza mešajo s kuhinjsko latinščino in celo s tako, ki še najbolj spominja na nebogljeno angleščino kakšnega Indijanca iz starih vesternov. Kajpak se nisem posebej trudil, da bi skušal iz jecljajočih stavkov v vseh primerih pridelati neoporečne ciceronske periode, ker bi to bilo tudi popolnoma narobe.
Prevajanje polihistorske latinščine Valvazorjevega časa postavlja pred nepolihistorskega, dokaj »fahidiotsko« naravnanega prevajalca kajpak vrsto skoraj nerešljivih, predvsem terminoloških zagat. Zategadelj nisem bil nemara še nikdar tako hvaležen za blagodati medmrežja, s katerim bi imel nedvomno veliko veselja tudi Valvazor, ko bi mu bilo dano živeti kakšnih tristo let pozneje. Od vseh spletnih strani, ki so mi lajšale zadnje mesece, bi rad posebej izpostavil bogato spletno ponudbo o slovenski flori in - v manjši meri - favni. Brez nje bi moral na prenekaterem mestu preprosto izpisati vprašaj.
Pravkar zapisano nikakor ne pomeni, da v pričujočem prevodu ni ostal nobeden. Še kakšni čeri sem se izognil s kakšno ne preveč očitno izpustitvijo, a tega najbrž ne bi smel povedati na glas.
Pred koncem se moram posipati s pepelom, ker sem se v neki bistveni stvari izkazal za precej nevrednega svojih predhodnikov iz plejade slovenskih prevajalcev iz klasičnih jezikov. Spričo (znova nerazveseljivega) dejstva, da me Muza ni počastila s svojimi darovi, sem si drznil kar številne verzne odlomke iz prve knjige Slave scela nepietetno prestavljati v dolgočasno prozo. Ravno tako nisem posnemal večine besednih iger v pesniških umotvorih predvsem z začetka Slave, kar pa je, upam, že bolj razumljivo in mi bo naklonjeni bralec odpustil laže kakor zgoraj navedeni v nebo vpijoči greh.
Glede zapisa (v prvi vrsti osebnih) lastnih imen naj povem, da sem jih v prevodu, kolikor se je to le dalo, dosledno slovenil v skladu z ustaljenimi načeli. Praviloma tudi, kadar je šlo za imena manj znanih novoveških piscev.
V Mariboru na Dravi, o godu svete Helene cesarice leta Gospodovega 2009
Aleš Maver